Poletje je obdobje, ko se življenje nekoliko upočasni in si končno lahko vzamem malo več časa za branje. Tokrat sem v roke vzela knjigo Polje (The Field) avtorice Lynne McTaggart, ki znanstveno podpira in dokazuje tisto, kar sama že dolgo čutim, verjamem in zaznavam. Zato sem se odločila, da ta navdihujoča spoznanja na kratko podelim tudi z vami, saj prinašajo čudovito potrditev tistega, kar v globini srca mnogi že zdavnaj vemo.
Omenjena knjiga je čudovit, nežen most med strogo znanostjo in tem, kar pri svojem alternativnem delu v centru Spiritaia opazujem vsak dan. Naše vesolje ni hladen, prazen prostor, ljudje pa nismo le osamljeni otočki. Prežema nas nevidna, neskončna mreža energije, ki ji znanstveniki pravijo Polje ničte točke. Vsi smo prepleteni del tega velikega, živega sistema. Vsaka naša misel, namera ali občutek in vsak premik energije, ki ga ustvarimo v tej mreži pušča svoj neizbrisen odtis. Najbolj me navdušuje, da avtorica ne govori le o duhovnih domnevah, temveč postreže z resničnimi znanstvenimi poskusi in osupljivimi rezultati. Izbrala sem pet odkritij, ki so me najbolj prevzela in ki jasno kažejo, kako neizmerno močni in povezani smo v resnici.
Naše celice dobesedno svetijo
Nemški znanstvenik dr. Fritz-Albert Popp z Mednarodnega inštituta za biofiziko v Nemčiji je z izjemno občutljivo napravo v popolni temi preučeval žive celice (rastlinske sadike) in odkril nekaj prelepega: naš DNK oddaja drobne svetlobne delce (biofotone). Dokazal je, da živa tkiva izžarevajo lastno, notranjo svetlobo, ne da bi jo prej prejela iz zunanjega okolja. Celice se med sabo pogovarjajo kar s svetlobo. Ko smo zdravi in v ravnovesju, celice oddajajo čudovito, sijočo in ubrano svetlobo. Ko pa smo pod stresom ali zbolimo, ta svetloba postane šibka in kaotična. V svojem bistvu smo torej zares bitja svetlobe.
Voda si zapomni energijo
Francoski raziskovalec dr. Jacques Benveniste z medicinskega inštituta INSERM je poskušal razumeti, kako deluje voda. Vodo je zaporedoma razredčeval s snovjo, ki sproža alergijsko reakcijo, in sicer tako dolgo, da v vodi ni ostala niti ena sama fizična molekula te snovi. Ko pa je to »prazno« vodo dodal k živim belim krvničkam, so te vseeno sprožile alergijsko reakcijo. Odzvale so se, kot da je snov še vedno tam! Dokazal je, da ima voda spomin; vpije in ohrani energijski odtis vsega, s čimer pride v stik. Ker smo ljudje v večini sestavljeni iz vode, je to osupljiv prikaz, kako močno energija in frekvence potujejo skozi nas.
Naša misel ima fizično moč
Na znani ameriški univerzi Princeton sta dr. Robert Jahn in Brenda Dunne več kot 25 let izvajala poskuse s stroji, ki naključno generirajo številke (kot nekakšen elektronski met kovanca). Popolnoma običajni ljudje so sedeli pred strojem in si le močno želeli določen rezultat (da bi stroj vrgel več enic ali več ničel). In rezultati? V več kot 2,5 milijona poskusih so stroji sistematično odstopali od naključnega povprečja natanko v tisto smer, ki so si jo sodelujoči zamislili. Statistična verjetnost, da so se ti rezultati zgodili po naključju, je bila manjša od 1 proti bilijon. Stroji so se dejansko odzvali na njihovo osredotočeno željo! Naša zavest ni le pasivni opazovalec. Z osredotočenimi mislimi neposredno vplivamo na svet okoli sebe.
Podpora na daljavo deluje
Psihiatrinja dr. Elisabeth Targ s kalifornijskega medicinskega centra je naredila raziskavo iz leta 1998, v kateri je sodelovalo 40 pacientov z napredovalnim aidsom (razdeljenih v dve skupini po 20). Polovico izmed njih so na daljavo, zgolj z lepimi mislimi in podporo, spremljali ljudje, ki jih sploh niso poznali in so imeli na voljo le njihovo ime in sliko. Pacienti niso bili seznanjeni z informacijo ali prejemajo to podporo ali ne. Po šestih mesecih so bili rezultati neverjetni: podprta skupina je imela kar 6-krat manj resnih zapletov, je potrebovala bistveno manj dodatne zdravniške oskrbe in je v bolnišnici preživela le 10 dni (v primerjavi z 68 dnevi druge kontrolne skupine). Dosegali so tudi bistveno boljšo čustveno stabilnost in manjšo stopnjo stresa. Misel in ljubeča namera preprosto ne poznata fizičnih razdalj.
Možgani delujejo kot radijski sprejemnik
Nevroznanstvenik dr. Karl Pribram z univerze Stanford je ugotovil, da naši spomini niso pospravljeni v določenih »predalčkih« v glavi. Z dolgoletnim preučevanjem je dokazal, da se spomin ne izbriše niti ob fizičnih poškodbah specifičnih delov možganske skorje. Informacije so namreč razpršene po celotnem sistemu – natanko tako kot pri hologramu, kjer vsak, še tako majhen košček filma vsebuje sliko celote. Naši možgani delujejo bolj kot sprejemnik; prestrezajo vibracije iz okolice in jih prevajajo v našo vsakdanjo izkušnjo. Naš um torej ni zaprt v naši lobanji, ampak je nenehno v stiku z vsem, kar nas obdaja.
Znanost nam tukaj le potrjuje to, kar nas v globini že veliko čuti. Vsaka naša misel, čustvo in energija, ki jo nosimo v sebi, valovi naprej. S tem, ko umirimo sebe in razrešimo svoje podzavestne vzorce, vnesemo mir tudi v svoj dom in med svoje bližnje. Ko svojemu živčnemu sistemu podarimo mir, varno okolje in pravo podporo, se naše celice znova uskladijo in začnejo svetiti v svoji polni moči.
Ustvarjeni smo za povezovanje, ne za boj. Zato je tako zelo pomembno, kakšne misli gojimo, v kakšnem okolju živimo in s čim hranimo svojo energijo.
Vzemi si trenutek. Globoko vdihni. In nikoli ne pozabi, kako čudovito in svetlo bitje si.